Barvni prostor ali kako uloviti zelenega zajca
Pa kaj za vraga so ti »barvni prostori«, se sprašuje marsikdo in hkrati potihem benti nad tem, da tega ne razume in hkrati potrebuje. Kaj torej so vsi ti ti opisi in oznake – Adobe RGB, sRGB, LAB, ICC…? Na kratko povedano so to numerični zapisi, ki določajo vrednosti posamezne barve, torej standardi. Ker ponavadi vse naprave (monitor, tiskalnik, digitalni aparat…) kažejo drugačno sliko, je nek standard nujno potreben. Treba je tudi razumeti da vsi te naprave niso enako sposobne prikazovati barv, da ne govorimo o mnoožici različnih proizvjalcev in težava je še večja. Že monitor ima zaradi svoje tehnologije težave prikazovati nekatere teoretično definirane barve, da o tiskalnikih sploh ne govorim. Pustimo ob strani torej še dejstvo, da imajo vsake oči svojega malarja. Potrebujemo torej nek standard, ki bo združeval to – na sto različnih koncih razvito opremo.
Dobrih deset let nazaj sta si Microsoft in HP zadala nalogo, da stvari malce uredita. Roko na srce – te stvari je imel Adobe že urejene, ampak njihovi pregrešno dragi izdelki so bili predvsem domena profesionalnih studijev, kjer so se posvečeni ukvarjali s pripravo za tisk na Apple mašincah. No, kakorkoli že, nastal je nov standard – sRGB, katerega ima danes vgrajena vsaka digitalna kamera, nekatere boljše, predvsem zrcalno refleksne pa še malce obširnejši Adobe RGB.
Barvni prostor
Kako torej najbolje pripraviti slikovne datoteke? Hja..odvisno seveda za kaj jih bomo potrebovali. Za večino potreb zadostuje sRGB barvni prostor, ki zelo dobro opisuje barve, le v modrozelenih odtenkih ga malce »nese« Adobe RGB. Uporabljamo ga lahko povsod, sploh pri prikazih na spletu, ker večina brskalnikov ne razume drugačnega modela in nam v primeru Adobe RGB-ja prikaže sprane barve. Barvne prostore lahko nastavimo/konvertiramo tudi v Photoshopu. Moramo pa vedeti, da večina tiskalnikov (tudi v labih, kjer se s tem ukvarjajo profesionalno) razume le sRGB in je za povprečno uporabo bolje pustiti fotografije v tej osnovni obliki. Če se bomo igrali s pretvorbo v Adobe RGB v upanju, da bomo tako dobili iz fotografije več odtenkov, smo se tukaj hudo ušteli. Pretvorba iz skromnejšega barvnega prostora v bogatejšega je že samo po sebi neumno, ker določenih informacij že v osnovi ni in jih nobena pretvorba ne pričara. Izpisane fotografije bodo blede in sprane. Numerične vrednosti so torej premaknjene višje in preprost tiskalnik tega ne razume. Saj mu ni za zameriti. Obnaša se namrešč po najbolj razširjenem standardu, kot prej omenjei spletni bskalniki. Če smo sliko že zajeli ali dobili v Adobe RGB, jo enostavno konvetirajmo v sRGB in izpis bo spet lep. Nekaj drugega pa so profesionalni izpisovalni stroji in osvetljevalke, ki uporabljajo RIP tehnologijo. Tam datoteko prevzamejo krmilniki, ki jih opisujemo kot ICC opisi in so prilagojeni vsakemu stroju posebej. Takrat pa je zajem v Adobe RGB smiselen, ker bomo le tega konvertirali v ICC opis in in ker potrebujemo čim manj izgub – uporabimo torej barvni prostor, ki bo opisu nudil kar se da širok izbor odtenkov.
Barvni prostor CMYK (pravzaprav ni barvni prostor, ampak način razvijanja slikovnega materiala), uporabljamo pri ofset tisku in ima mnogo manjši barvni obseg kot zgoraj omenjena RGB-ja. Tudi tukaj velja, da bi za optimalen retzultat načeloma morali poznati stroj na katerem se bo tiskovina izdelala, ker v tem primeru razvijemo sliko v ICC model ravno tega stroja. Tako bi maksimalno izkoristili njegove možnosti pravilnega in željenega prikaza na papirju. Seveda pod pogoji, da se pri osvetljevanju in tiskanju uporabljajo stroga pravila in je cel proces voden nadzorovano.
Še kratek nasvet – slikovni material moramo vedno hraniti v RGB datotekah, le pri uporabi za tisk si takrat izdelamo CMYK kopijo. Pri pretvorbi v manjši barvni prostor so določene informacije za vedno izgubljene in poti nazaj ni več. Pa smo ujeli zajca.
Uporaba stock fotografije in pravice uporabe
Kot sem že v enem od prejšnjih blogov zapisal: slika pove več kot tisoč besed. Seveda je fraza oguljena, ampak nič ne de, še vedno je aktualna. V tokratnem prispevku se bom dotaknil, pravzaprav bolj razpisal o stock fotografiji in pravicami in omejitvami, ki jih imamo ob njeni uporabi. Večini, ki se vsaj malo ukvarja z oblikovanjem ali fotografijo je pojem »stock« znan, pomeni pa pravzaprav tisto kar naj bi pomenilo – torej zaloga. V praktičnem pomenu pa pomeni, da imamo na voljo že vnaprej posnete fotografije z določenimi motivi in specifičnimi avtorskimi pravicami, ki dovoljujejo uporabo v oblikovalske ali agencijske namene (editorial). Slednje so ponavadi slikovna mašila in podporni slikovni material za novice. Tam na simbolični ravni malce bolj plastično prikažejo in opremijo članek ali novičko, če nimamo na voljo konkretnega slikovnega materiala. Tudi pri grafičnemu oblikovanju je zgodba podobna – včasih ni smotrno posneti fotografij posebej za oglas ali baner pa se poslužimo kar približka želenega. Izmenjava tega materaiala je z uporabao interneta in mikro stock agencij doživela pravi evforični razcvet. Kar ima spet svoje posledice, ampak o tem malce nižje.
No, pa se vrnimo k pravicam, ki jih imamo ob odkupu takega slikovnega materiala. Na splošno ločimo dve različni pravici uporabe: RF (royality free) in pa RM (rights managed). Pri stock materialih je največkrat v uporabi prva, ki ima grobo rečeneo naslednje značilnosti:
- Četudi ima je uporaba poimenovana »royality free« še ne pomeni, da je fotografija prezplačna, ščitijo jo enaki zakoni kot vsa avtorska dela.
- Fotografijo lahko poljubno predelujemo, ne moremo pa takega izdelka ponovno prodajati kot avtorski stock izdelek
- Uporabnino plačamo ob vsaki uporabi ali objavi
- Čas uporabe ni omejen (torej si lahko delamo svojo zalogo, kar pa ni ravno smiselno)
- Nihče nima ekskluzivne pravice do uporabe takega materiala, in fotograf lahko isto fotografijo proda poljubnemu številu kupcev.
- Uporaba je omejena z število reprodukcij (recimo 50.000 izvodov časopisa, ki vsebuje dotični material)
Nekatere stock fotografije pa so lahko podvržene tudi bolj splošnim pravicam uporabe, ki so ponavadi v uporabi pri naročenih fotografijah. Ponavadi se takega postopka poslužujejo bolj stock agencije kot mikro stock. Tako uporabo imenujemo RM, kar pomeni »right managed« ali licenčna uporaba. Tukaj pa je zadeva drugačna in omejitve uporabe so lahko naslednje:
- Tip uporabe: agencijska uporaba, korporativna uporaba ter »editorial« – uporaba v medijih
- Specifična uporaba: oglas, plakat,…
- Rok trajanja od odkupa
- Naklada
- Eksluzivnost (fotografija je lahko v uporabi samo za določenega naročnika, ki odkupi te pravice)
- Teritorialna omejitev
- Velikost uporabe v tiskanih medijih – ½ strani, ¼ strani, ….
Kot vidimo, so pravice uporabe zelo različne, kot so različne potem tudi cene za odkup tega materiala. Pri mikro stock agencijah (tipična primera sta shutterstock in pa istock) se ponavadi poslužujejo Royalty modela, (le pri večjih nakladah, recimo na 400.000 se plača posebna cena) In se cene gibljejo od enega pa tja do 50 evrov. Prave stock agencije (getty, Buenos Dias, ….) pa imajo cene lahko tudi 10x višje. Tudi kvaliteta slikovnega materiala je povprečno tam precej višja, kar pa ni pravilo. Na mikro stok agencijah lahko najdemo vrhunske fotografije za smešno nizko ceno, težava je predvsem v iskanju. Ker imajo objavo/prodajo fotografij odprtega tipa, to pomeni da lahko prodaja fotografije vsak, ki opravi osnoven vprašalnik in so fotografije dovolj tehnično kvalitetne (ne vsebinsko!) je največja težava najti ustrezno fotografijo. Baze so lahko prav gromozanske in segajo tja do 4-5 miljonov fotografij (ali več), in izbira je res velika. Hkrati pa se s takim načinom soočamo s poplavo neprimernih in slabih materialov – to je temnejša plat mikro stocka. Zadeva je poenostavljeno rečeno taka: če ste agencija z velikim budžetom in zelo zahtevnimi naročniki ter malo časa, je prava izbira velika stock agencija, ki vam bo ponudila manj ampak bolj kvalitetno. Če pa je agencija manjša, ima omejena sredstva ter malce več časa za projekt – je mikro stock idealna zadeva, rezultati so lahko prav tako vrhunski, le malo več časa si moramo vzeti za iskanje. Kdor išče – ta najde.
Brif (brief), ali kako analitično pristopimo k marketinškemu izzivu
Torej kako se lotiti nekega marketiškega problema? Po glavi nam rojijo vse mogoče ideje, ki jih ž v miselnem procesu oblikujemo, nadgrajujemo in tudi zavračamo. Izziv pa je precej kompleksen, zato je bolje, da ga rešimo analitično. Torej na tazaresen način – s pisarniškimi propomočki kot je svinčnik in papir (tudi word in računalnik bosta čisto dovolj). Recimo… da želimo tržiti …hmm. Bom izbral najbolj banalen produkt: Da hočemo narest akcijo, s katero bi povečali povpraševanje po granitnih kockah. No, hja, tudi to je produkt, čeprav bo marsikdo rekel: „Kdo bo pa to kupil??“.
Ampak tukaj produkt pravzaprav niti ni pomemben, gre za princip dela. Torej vzamemo svinčnik in papir in si zapišemo ključna vprašanja ter skušamo nanje kar se da smiselno in analitično odgovoriti:
Izhodišča
Marketinški cilj
Ciljna skupina
Prepreke
Želeni učinek akcije
Mediji
Nagrada in podpora
Ton sporočila
Kreativne rešitve
Rezultati
Najprej izhodišča
Imamo produkt za zaključna dela v gradbeništvu, namenjen pa je tlakovanju površin in ima klasičen in estetski izgled. Je zelo trpežen. Uporablja se predvsem pri tlakovanju javnih pohodnih površin, parkov, dvorišč prestižnejše narave, restavriranju starih mestnih jeder.
Marketinški cilj
Kaj je že to? Aha, povečali bi radi zanimanje za tovrstno obdelavo tal in proizvodu dodali neko novo vrednost, poudarili pa bi radi tudi njegove dobre lastnosti.
Ciljna skupina
Ciljna skupina so pravzaprav vsi, ki bi radi na klasičen način tlakovali dovoz, dvorišče, ulico…
Torej imamo kot potencialne kupce lahko fizične osebe, ki si želijo klasičnega izgleda tal, kot tudi institucije, kot so občine – tlakovanje starih ulic, parkov…
Prepreke
Cena. Granitne kocke so kljub izredni trpežnosti in njihovim odlikam glede izgleda precej draga zadeva, poleg tega pa potrebujejo še strokovnjaka, ki jih bo položil na skrbno prišravljeno podlago, Tudi to ni poceni. Veliko cenejše je enostavno asfaltiranje…torej je prepreka kar velika.
Želeni učinek akcije
Predvsem je to prodaja granitnih kock in promocija kvaliteti tega materiala
Mediji
Granitnih kock pač ne moremo oglaševati s TV oglasom kot samotojen produkt, produkcija je enostavno predraga glede na izdelek in tudi sporočilnost je vprašljiva. Torej moramo najti nek drug kanal za promocijo. Ostanejo nam strokovne revije za gradbenike, torej strokovna javnost in pa oglaševanje v tiskanih medijih, ki so namenjeni klasičnim arhitektom, krajinskim arhitektom, urbanistom in urbanističnim restavratorjem. V poštev pride tudi direktni marketing usmerjen k investitorjem (občine, okoljske inštitucije…).
- oglasi v tiskanih medijih, jumbo plakati
Nagrada in podpora
klasičen in estetski izgled tlakovane površine
Izredna trpežnosti
dodana vrednost – prestiž
Ton sporočila
ker granitne kocke niso namenjene široki potrošnji (v Mercatorju jih boste iskali zaman) je ton sporočilnosti podvržen strokovnosti. Primerjamo lahko ostale materiale (asfalt, beton, tlakovce) in na argumentiran in strokovno-poljuden način predstavimo prednost granitnih kock. Z njimi dobimo trajno talno oblogo, ki se jo ne bi sramoval niti cesar. Torej naj bi bilo sporočilo preprosto in elegantno.
Kreativne rešitve
Ker so tla ponavadi opazna šele takrat, ko z glavo butnemo v njih, moramo poudariti estetiko in trpežnost in prestiž. Prvo dosežemo s slikovnim prikazom tlakovane površine, drugo pa s sloganom in (ali) kreativno fotografijo, ki lahko na posreden način poudarja omenjene kvalitete.
Granitne kocke bodo preživele tudi vaše potomce – z njimi pustite pečat naslednjim rodovom. So trajne kot zlato.
Kakor vidimo, se da izvesti marketinško akcijo tudi za tako banalne stvari, kot so granitne kocke (glede banalnosti naj mi oprostijo tisti, ki jih izdelujejo). Brif je osnova vsake marketinško prodajne akcije, ker se z njim se lahko vprašamo na način, kot se sprašuje potencialni kupec. Gre za vživljanje v kožo kupca in igranje situacij. Poleg tega je za dober brif potrebna tudi raziskava trga, da se seznanimo s situacijo konkurenčnih produktov. Brif je vreden le takrat, ko imamo na voljo prvovrstne informacije, kar pomeni, da se moramo za vsak odgovor potruditi in poiskati prave. Seveda pa nam za uspešno marketinško akcijo manjka še kreativna rešitev. Tukaj pa moramo uporabiti odgovore iz našega brifa in vklopiti male sive celice. Pa kakšen kozarček rujnega včasih pomaga, da damo domišljiji prosto pot. Pretiravat pa ne gre v tem zadnjem, da nam ne odžge še tistih nekaj celic ki so ostale od zadnjega takega tuhtanja…
Zlata doba fotografije?
Zlata doba fotografije?
Zadnjič sem se prav ležerno premetaval po postelji in misli so mi uhajale sem ter tja. Kakor vedno se mi je tok misli ustavil tudi pri fotografiji, ker pač ne morem iz svoje kože. Pa sem se spraševal: »Kaj zaboga JE fotografija? Upodabljanje? Izražanje?« No vsekakor oboje. Pristop in način izražanja si kreira vsak posameznik po svoje. Seveda so bili začetki fotografije predvsem upodabljanje, kajti izražanja s kamero si takrat še nihče ni dobro predstavljal. Kdaj je bila torej tista zlata doba fotografije? Večina ljudi, med njimi sem tudi jaz, bo odgovorila nekako takole: »Odvisno od pogleda«. Se mi pa zdi da je taka doba vsekakor bila in sicer kmalu po iznajdbi, ko je zadeva postala približno uporabna in dostopna širšim množicam. Pojav fotografije je pravzaprav kulturno-sociološko-tehnični fenomen. Kar predstavljajte si ljudi, ki so bili do nedavnega navajeni samo podob, ki jih je z risbo ustvarila človeška roka in so bili le bolj ali manj točen približek ali točneje – interpretacija avtorja in njegovih sposobnosti. Kar naenkrat pa se pojavi naprava, ki za tedanje čase riše podobe v nepredstavljivi realnosti in kratkem času. Pravzaprav beleži trenutke. Povrhu tega je mogoče te podobe reproducirati in so praktično dostopne vsakemu. Seveda je prav vsak hotel imeti podobe sebe ali svojih bližnjih. Portretni ateljeji so v 19. stoletju rasli kot gobe po dežju in fotografiranje je postalo MODA. Vsak ki je imel nekaj cvenka v žepu je stopil pred objektiv in se ovekovečil za »vse večne čase«. Portretiranje, ki je bilo do takrat domena slikarstva in potemtakem premožnih slojev, ki so si to lahko privoščili, je kar naenkrat postalo dostopno vsakomur. Za to obdobje lahko mirne duše rečemo, da je bila zlata doba fotografije. Nikoli prej neka praktična iznajdba ni doživela take množičnosti. No, ko sem bil takole še vedno ležerno razmišljujoč, se mi je posvetilo, da pravzaprav novo zlato dobo fotografije doživljamo tudi sedaj: Ta najnovejša se odvija pravzaprav pred našimi očmi…ta trenutek. S pojavom digitalne tehnike je fotografiranje postalo neznosno enostavno in zamrzovanje trenutkov ne glede na njihovo vrednost in uporabnost, je postala splošna obsesija. Bežen pogled na ulice nam pove vse; ljudem, ki so v analogni dobi prijeli za kamero le za izjemne priložnosti, kot je recimo rojstni dan mulca ali mule, drugače pa je bila zaklenjena v omari, se je čez noč pravzaprav odprl nov svet. Tukaj je svoje naredila predvsem cenenost – nobenega filma, torej nobenih stroškov! Kako enostavno! Torej lahko na sprožilec pritiskamo do onemoglosti, vse kar trošimo so baterije in pa naš čas. Tudi razmišljanje o motivih je prišlo sicer spontano, pa kljub temu hitro. Ker smo osvobojeni stroškov in čakanja na rezultat, se fotografira praktično vse. Tudi profil amaterskih fotografov se je spremenil – od zanesenjaških navdušencev do mlajših babic, ki so se pred kratkim naučile delati z računalnikom in morajo imeti najmanj 50 gigabajtov fotk vsakega vnuka. Pa čeprav včasih pozabijo kam so jih shranile. Zgodila se je prava mala revolucija ne samo na tehnični ravni ampak tudi kulturni. Začeli smo konstruktivno opazovati svet okoli sebe. Upam seveda, da bodo te sanje kar še trajale in se bo človeštvo s tem – opazovanjem in beleženjem tudi česa naučilo. Naučilo predvsem tega, da nismo sami na svetu in da je okrog nas veliko čudovitih stvari, ki jih kaže razumeti in zabeležiti. Torej: ustvarjajmo pravljico skupaj in zagrabimo za te naše lovilce svetlobe. Vesel sem, da živim v zlati dobi fotografije!
Zdravo svet!
Dobrodošel na blog.siol.net. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!
